Društvo slovenskih miličnikov
Društvo slovenskih miličnikov je bilo ustanovljeno 1.6.2020 v Gabrovici pri črnem Kalu. Po 10 letih druženja pod imenom » Družtvo milica« je prišla odločitev da postanemo uradno društvo v katerem se bomo zbrali bivši miličniki, rezervni miličniki, upokojeni ali še aktivni policisti in ostali zainteresirani člani, ki podpirajo ohranjanje zgodovinske in tehnične dediščine milice v obliki zbiranja, obnavljanja vozil, uniform, simbolov, tehnične opreme, oborožitvene opreme, dokumentov, fotografij in drugih podobnih predmetov ki so jih v preteklosti uporabljali državni organi, pristojni za izvajanje nalog Milice., se zavzemajo za izmenjavo izkušenj s področja policijskega delovanja, se zavzemajo za širitev strokovnih znanj preko domače in tuje literature, se zavezujejo za spoštovanje etičnih in moralnih načel policijske stroke, opravljajo druge dejavnosti, s katerimi lahko društvo doseže namen in cilje.
Društvo sodeluje z državnimi in drugimi organi, organizacijami in drugimi institucijami. Pri tem je nevtralno, neodvisno in ni vezano na nobeno institucijo oziroma politično organizacijo. Politično delovanje je prepovedano.
Člani društva lahko predmete, katerih posest in uporabo urejajo drugi predpisi posedujejo, obnavljajo uporabljajo in hranijo le ob pogojih in na načine, ki jih določajo področni zakoni in drugi predpisi. Vsa vozila in drugi predmeti so praviloma v zasebni lasti članov društva.
5. maja 1945 je bila v Ajdovščini oklicana slovenska vlada. Njen predsednik je bil Boris Kidrič, minister za notranje zadeve pa Zoran Polič. Nova vlada je državne uslužbence pozvala, naj se javijo na starih delovnih mestih. Sledilo je preverjanje njihovega delovanja med vojno, ponovno sprejeta je bila le tretjina mož. Edina uniformirana enota javne varnosti v novi državi je postala milica, ki se je razvila iz narodne zaščite in se v Sloveniji leta 1950 preimenovala v ljudsko milico, medtem ko v drugih delih države njenega imena niso spreminjali.
Beseda »milica« izhaja iz latinske besede »militia« in je v širšem smislu pomenila »vojaško moč«, v ožjem pa »deželno obrambo«. Zakon o narodni milici iz leta 1946 jo je opredelil kot vojaško organizirano silo, delujočo v okviru notranjega resorja in podrejeno zveznim oblastem v Beogradu. Določal je tudi, da so miličniki samo moški. Prvi razpis za sprejem miličnic je Republiški sekretariat za notranje zadeve objavil šele leta 1973.
Vsak miličnik je moral pred začetkom nastopa službe svečano priseči. Miličniška uniforma se je spreminjala s spremembami organizacije milice. Takoj po vojni so vojaške uniforme, ki so jih nosili pripadniki narodne zaščite, spremenile barvo iz olivno zelene v sivo zeleno ali svetlo rjavo. Okrašene so bile z naramnimi epoletami, obrobljenimi z rdečim trakom. Položajne oznake na spodnjem delu rokava so ostale enake vojaškim. Uredba o obleki jugoslovanske vojske je leta 1946 določila temno modro miličniško uniformo z naramnimi položajnimi oznakami. Ob položajnih oznakah so se po letu 1958 na miličniških uniformah začeli pojavljati simboli dejavnosti. Te so najprej uvedli prometni miličniki, ki so se od drugih razlikovali še po beli prevleki na kapi (šapki) z belim ščitnikom in podbradkom, belih narokavnikih in belem opasaču.
Simboli so dobili enotno obliko leta 1974. Takrat je slovenska milica prvič na uniformo dala svoj znak, po čemer se je ločila od drugih jugoslovanskih miličnikov. Na levi rokav so našili moder ščit z napisom MILICA, na katerem je bil simbol Triglava in morja, objet s stiliziranimi lovorovimi listi.
V kovinski pasni zaponki z osebno identifikacijsko številko se je ohranil ostanek avstro-ogrske uniforme, ko so tedanji varuhi reda okoli vratu nosili kovinski identifikacijski obesek, po katerem so miličniki dobili vzdevek »kifeljc«.
Glavne naloge milice so bile zagotavljanje javnega reda in miru, do sredine petdesetih let preteklega stoletja pa je opravljala še nekatere posebne naloge, kot so varovanje industrijskih objektov, gasilska dejavnost in zaščita gozdov.
Postaja ljudske milice je bila v novi Jugoslaviji temeljna enota, vključena v organe za notranje zadeve. Na regionalni ravni so nastajala tajništva za notranje zadeve (TNZ) z več delovnimi področji, ki pa so se v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja večkrat preimenovala in reorganizirala.
Decentralizacija republik po sprejetju zvezne ustave leta 1963 je pripeljala Slovenijo do prvega slovenskega Zakona o notranjih zadevah, ki je bil sprejet leta 1967. Milica je prešla pod pristojnost republike in od mejnih enot Jugoslovanske ljudske armade prevzela varnost državne meje. Na zvezni ravni se je odločalo le še o uporabi prisilnih sredstev, uniformi in označbi funkcij ter oborožitvi. Leta 1972 pa je tudi to postalo v pristojnosti republike. Pod zvezno upravo je ostala samo uprava državne varnosti, ki je pomenila podlago za sodelovanje slovenskih miličnikov pri zagotavljanju reda in miru v srbski avtonomni pokrajini Kosovo v letih od 1981 do 1990. Večjih sprememb ni bilo do nastanka nove države Republike Slovenije.
Slovenska milica skupaj z organi za notranje zadeve je odigrala pomembno vlogo v procesih osamosvajanja Slovenije. V številnih akcijah od leta 1989 dalje, v vojni in povojnih dogodkih do odhoda agresorjeve vojske iz Slovenije oktobra 1991 so pokazali, da so pripravljeni in usposobljeni za obrambo slovenskega naroda, slovenskih državljanov in slovenskega ozemlja.
Leta 1991 je bilo v Sloveniji okoli 4.400 uniformiranih miličnikov in 440 kriminalistov. Miličniki so v novi državi 2. februarja leta 1992 postali policisti. Po osamosvojitvi se je policija namreč preoblikovala v skladu z družbenopolitičnimi spremembami. Ob depolitizaciji oziroma departizaciji je v ospredje stopilo varstvo človekovih pravic. Spremenila sta se organizacija in ime – milica se je leta 1992 preimenovala v policijo. Beseda »policija« izvira iz grške besede »politeia«, ki so jo razumeli kot državno upravo. Pozneje se je ta pojem uporabljal za posebno državno formacijo, katere naloga je bila skrb za red, mir in varnost države.
